Premalo izkoriščen v Sloveniji in hkrati zaželen v tujini

"Ne, ta ne bo dober!" pove moški s katalogom in pisalom v roki sodelavcu, ki stoji na drugem koncu hloda s kleščami za merjenje debeline hlodovine. Počasi si ogledujeta posamezne kose, nekatere že od daleč ošvrkneta in se sploh ne ustavita pri njih. "Poglej, Christof!" zdaj sodelavec, ki drži klešče, s prstom pokaže na grčo na enem od naslednjih hlodov.

"Kaj vas je zmotilo pri prejšnjem," vprašam, ko pristopim. "Tisti hrast ni imel lepe strukture. Črte, ki označujejo letnice, so bile preveč narazen, to pomeni, da je hrast prehitro rasel in to ni dobro. Tudi vizualno ne. Ta grča tudi ni v redu, je napaka, ki seže globoko," pojasni Christof Kirchgasser iz Salzburga, ki se je minuli ponedeljek skupaj s sodelavcem že petnajsto leto zapored pripeljal na obrobje Slovenj Gradca. Kamor seže pogled, na zemljiščih na obeh straneh ceste, ki pelje iz Slovenj Gradca proti Otiškemu Vrhu, leži hlodovina različnih drevesnih vrst; od hrasta, jesena, javorja, macesna, smreke, jelke. Tudi nekaj češnjevega lesa je v ponudbi, čeprav zadnja leta ni več tako iskan. Ni več v "modi", mi pojasnijo poznavalci.

Februar je tisti mesec v letu, ko na Koroškem poteka dražba najkvalitetnejšega lesa, ki ga premorejo zasebni lastniki slovenskih gozdov. (Dražba vrednejše hlodovine iz državnih gozdov običajno poteka konec leta v Kočevski Reki; op. p.). Pa ne le slovenski, nekateri svojo hlodovino na licitacijo pripeljejo tudi iz sosednje Avstrije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine. In tudi Srbija je bila že zastopana na dražbi, ki bo letos že dvajsetič potekala v organizaciji Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije.

Kupci najkvalitetnejše hlodovine so tujci

Narodna pestrost kupcev je še bolj raznolika. Minuli ponedeljek, v času, ko sva se med hlodovino sukala s fotografom in snemalcem Denisom, so si jo ogledovali le tujci.

Že omenjenega Kirchgasserja je zanimala hlodovina extra kvalitete za furnir. Kupuje jo povsod, kjer jo je mogoče dobiti, odvrne. Tudi Čeh Marek je za podjetje, ki izdeluje hrastov parket, prišel iskat primerne kose, pojasni, medtem ko iz prtljažnika, v katerem ima tudi gojzarje, vzame raje gumijaste škornje za nekoliko blaten teren. Ewalta Insama iz Južne Tirolske, ki prihaja osmo leto, je zanimala hlodovina javorja in jesena, saj v podjetju, v katerem zaposluje enajst ljudi, izdelujejo lesene skulpture. "Letno potrebujem med 25 in 30 kubikov hlodovine. Sem prihajam, ker si lahko ogledam hlodovino, medtem ko je v Italiji mogoče kupiti večinoma že nažagane deske, iz katerih ni več mogoče razbrati, kako je drevo raslo. Poleg tega je cena še sprejemljiva, saj nakupljeno, običajno tukaj nabavim hlodovine za en tovornjak, moram prepeljati 550 kilometrov, kar ni zanemarljiv strošek," pojasni. Nebojša Vrhović iz Srbije je kot agent iskal les primeren tako za notranjo opremo kot za eksterier hiš, ki jo njegove stranke potrebujejo za izdelavo za individualne naročnike.

Edini Slovenec v času našega obiska je bil Franc Mulec iz okolice Gornje Radgone, lastnik 35 hektarjev gozda. Pripeljal se je, kot je povedal, ker ga je zanimalo, ali bi tukaj za svojo hlodovino bukve, smreke, hrasta in macesna prihodnje leto dobil boljšo ceno kot na domačem koncu. "Prodal bi rad med 25 in 30 kubikov hlodovine, a ti nihče ne pove, koliko bi lahko iztržil," je bil nekoliko nezadovoljen po pogovoru z Jožetom Jeromlom, predsednikom Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, ki bdi nad celotnim procesom dražbe; od priprave terena za dovoz hlodovine do zaključka, ko si lahko vsak ogleda, kolikšno ceno je dosegel posamezen kos.

Prepoznati kvaliteto in postaviti ustrezno ceno, se je treba priučiti

"To je zelo pomembno tako za lastnike gozdov kot tudi gozdarje in lesarje, da se lahko učijo oziroma prepoznajo, kaj je kvalitetno in kaj ne tako zelo, kot bi kdo menil, da je. Tudi sami smo se prva leta dražbe učili na ta način. Dokler nam kupci niso pojasnili, sploh nismo vedeli, kako zelo je cenjen les gorskega javorja rebraša, ki ga imajo še posebej radi izdelovalci instrumentov. Iz njega so izdelane najboljše violine," pojasni Jeromel.

Gorski javor rebraš je tudi najdražji hlod, prodan na tukajšnji dražbi. Pred leti je za kubični meter kupec iz Nemčije odštel 24.000 evrov oziroma 48.000 za dva kubična metra, kolikor je meril hlod. Nemci in Italijani so tisti, ki so tradicionalno pripravljeni odšteti za najdražje kose, ki jih potem narežejo za furnir, ki se uporablja tudi za avtomobilske armaturne plošče, pohištvo in opremo prestižnih jaht, pojasni Jeromel. Slednji je v preteklosti opravljal delo gozdarja, kasneje je vodil tudi gozdno zadrugo, ki se je ukvarjala s sečnjo, spravilom, prodajo lesa pa tudi svetovanjem, kako ohranjati zdravost gozda.

Letos na dražbi ponujajo 6.050 hlodov v izmeri 6.030 kubičnih metrov, kar je povprečje zadnjih petih let. V ponudbi je največ hrastovega lesa, sledi smreka, jesen in gorski javor. Jeromel pravi, da prodajo 95 odstotkov vse hlodovine. "Kar ne gre v prvem krogu, ponudimo v drugem in tretjem krogu. Običajno ostane za kamion hlodovine. Ne odklanjamo slabših kosov, tudi za to ne, da vidimo, kje je meja med hlodom in lesom za iverne plošče ali kurjavo," še pojasni.

Vsak peti prebivalec Slovenije je lastnik ali solastnik gozda

V Sloveniji gozdovi pokrivajo 58 odstotkov celotnega ozemlja države. V državni lasti je po zadnjih dostopnih podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije 20,3 odstotka gozdov, 2,6 odstotka jih je v lasti občin, medtem ko je 77,1 odstotka gozdov v zasebni lasti, kar je bistveno nad povprečjem EU, kjer imajo zasebniki v lasti 61 odstotkov gozdov. Največji posamezni lastnik gozda ostaja Katoliška cerkev, ki je to postala z denacionalizacijo.

Ena od težav pri ohranjanju zdravja in s tem kvalitete lesa v gozdovih je razdrobljeno lastništvo. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) ima 282.500 gozdnih posesti v lasti 409.00 lastnikov, kar pomeni, da je vsak peti Slovenec lastnik oziroma solastnik gozda. Da to predstavlja težavo, kaže tudi nedoseganje ustreznega izkoriščanja gozdov na način ustreznega letnega poseka, ki ga določi gozdarska stroka. V letu 2024 je bil najvišji možen posek po odločbah ZGS približno 7,2 milijona kubičnih metrov, medtem ko so dejansko posekali le 4,6 milijona kubikov, kar je 64 odstotkov. V podjetju Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki upravlja omenjene gozdove, zatrjujejo, da realizirajo letno 95 odstotkov odločb ZGS. V letu 2024 je to pomenilo 1,4 milijona kubičnih metrov, pri čemer v povprečju sekajo 85 odstotkov možnega poseka in 73 odstotkov prirasta. Del poseka, zatrjujejo v že omenjenih strokovnih institucijah, ni dosegljiv zaradi terenskih razmer.

Jeromel, tudi sam lastnik gozdov, je prepričan, da država dobro skrbi za svoje gozdove. Prav tako tudi zasebniki, ki jim gozd predstavlja stalni vir prihodka. "Tisti, ki imajo enega, dva hektarja gozdov, ker so ga podedovali (povprečna velikost gozdne posesti je 3,2 hektarja; op. p.), in jim ta v proizvodnem smislu ne pomeni nič, tam so lahko težave zaradi skrbi zanj. So pa tudi ljudje, ki jih gozd pomeni neko rezervo, banko za čas, ko bodo kaj kupovali in bodo takrat potrebovali denar. Tam je verjetno večja težava z ustreznim posekom." Tako Jeromel, ki po drugi strani opozarja, da zlasti mlajši gozdarji še niso dovolj izobraženi za svetovanje, kako naj lastniki upravljajo gozdove. "Nekateri gozdarji so tudi zadržani pri sečnji, češ potem bodo pa vse kvalitetno posekali. Samo zdravo drevo lahko opravlja svojo funkcijo, zato se mi takšen način razmišljanja ne zdi najbolj ustrezen." In ponavlja, da je pomembno lastnike tudi naučiti razpoznati, kaj je kvaliteten les in kakšno ceno lahko doseže, da ga ne bi prodajali pod ceno.

Podatki SiDG, ki državne gozdove upravlja od leta 2016, kažejo, da je v vsem tem času hlodovino skoraj izključno prodajala slovenski žagarski industriji. Le v letu 2019, v obdobju sanacije po žledolomu, so v tujino prodali 4,7 odstotka hlodovine, ter v letu 2024 največ, 6,1 odstotka, kar pripisujejo dolgoročnim pogodbam, sicer je povprečje omenjenih devet let tri odstotke prodaje v tujino.

Na to, kam prodajajo zasebni lastniki, poudarjajo v strokovnih institucijah, ne morejo vplivati. Prodajo, po njihovem mnenju, najboljšemu ponudniku. Podatki zadnjih desetih let kažejo, da je izvoz hlodovine oziroma okroglega lesa bil na vrhuncu po žledolomu, v letih 2015 in 2016, nato je upadel, nakar je zadnja tri leta ponovno začel rasti, medtem ko uvoz zadnja leta pada. Nike Krajnc, direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije, pojasni, da hlodovino iglavcev v glavnem pokupi močna avstrijska žagarska industrija, medtem ko gre slabši les listavcev v Italijo, za lesna goriva.

Velikim avstrijskim žagam je težko konkurirati

Žage so le ena od ahilovih pet lesnopredelovalne industrije v Sloveniji. Imamo veliko majhnih žag, ki so v glavnini osredotočene na razrez iglavcev, medtem ko so v Avstriji sistematično razvijali žagarsko industrijo še pred vstopom v EU, zato so bistveno bolj konkurenčne. Njihova prednost, tako Krajnc, je tudi v ogromnih kapacitetah za razrez, zaradi česar se lahko bistveno bolj prilagajajo potrebam trga.

V Sloveniji je edina državna žaga, nekdanja Žaga Snežnik, danes Fagus Slovenica iz skupine Slovenski državni gozdovi (SiDG) v Kočevski Reki, ki je trenutno specializirana za razrez iglavcev. Po besedah direktorja Roka Rutarja s sedanjo tehnologijo letno razrežejo približno 50.000 kubičnih metrov iglavcev. Iz državnih gozdov odkupujejo iglavce, ki jih razžagajo v izdelke in jih prodajo kupcem za namene gradbenih dejavnosti in v embalažno industrijo, saj s tem, tako Rutar, lahko dajo izdelkom dodano vrednost, vendar zaradi zastarele tehnologije niso več konkurenčni.

"V slovenskih gozdovih je bukev s 34 odstotki prva drevesna vrsta, sledi hrast. Istočasno imamo v Sloveniji številne žage za iglavce in premalo žag za bukev in tudi zato se del bukovega lesa, tudi boljšega, iz zasebnega sektorja še vedno porabi za kurjavo. Odločitev za investicijo v moderno žago je bila zato logična posledica. Letno nameravamo razrezati okoli 100.000 kubičnih metrov bukovega lesa, ki ga bomo prodajali po Evropi in svetu pohištveni industriji. S takšnimi kapacitetami bomo v evropskem merilu na petem mestu med žagami, specializiranimi za listavce," pojasnjuje Rutar in napoveduje, da bo omenjena moderna žaga začela z razrezom konec leta 2027.

Zaposlovala naj bi 51 ljudi, kar je nekaj več od trenutne kadrovske zasedbe, a bodo v prihodnje zaradi sodobne tehnologije zaposlili kader z višjo izobrazbo, medtem ko se bo nekaj sedanjih sodelavcev do obratovanja nove žage tudi upokojilo. Investicija v višini 50 milijonov evrov, ki je financirana z najemom kredita in naknadnega vplačila SiDG, je žago rešila stečaja. Lesnopredelovalni kompleks bo tudi energetsko samozadosten, saj bo enota za soproizvodnjo toplote in električne energije kot energent uporabljala zelene sekance iz okoliških gozdov in ostanke od žaganja.

Igor Milavec, direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije, omenjeno investicijo komentira: "S tem, ko bo podjetje Snežnik opustilo razrez iglavcev, se bo približno 50.000 kubikov hlodovine sprostilo za druge žage, kar je dobro, ker te hlodovine primanjkuje. Nikakor pa ne bi smela nova proizvodnja za predelavo bukovine postati nelojalna konkurenca obstoječim predelovalcem bukovega lesa."

Po osamosvojitvi je sledil šok za šokom

In zdaj prihajamo do ključnega vprašanja. V kakšni kondiciji je, navkljub velikim količinam lesa - hlodovine še vedno več izvozimo, kot uvozimo, pri čemer sledljivost na način, ki bi omogočal vpogled, koliko slovenskega lesa se vrne k nam v obliki lesnih komponent in polizdelkov, ni mogoča – lesna industrija; panoga proizvodnja lesa in lesnih izdelkov in pohištvena industrija.

Dejstvo je, da sta omenjeni panogi v zadnjih treh desetletjih šli skozi turbulentne čase. Večina tistih, ki smo že prešli četrto desetletje življenja, se še spomnimo podjetij kot Stol Kamnik, LIP Radomlje, Javor Pivka, Novoles Straža, Brest Cerknica, Savinja Celje, Meblo Nova Gorica, Lesna Slovenj Gradec, Liko Vrhnika, Lik Kočevje in Marles Maribor. Danes večina teh ne obratuje več oziroma so se kvečjemu ohranili, prestrukturirali le deli proizvodnje, denimo Marles dela le še hiše in stavbno pohištvo, Meblo vzmetnice.

Prvi šok za omenjeno lesno predelovalno verigo in pohištveno industrijo je bil razpad nekdanjega skupnega jugoslovanskega trga, ki je našim proizvajalcem omogočal izdelavo in prodajo velikih serij izdelkov srednje kvalitete. Tiste izvoznike, ki so se uspeli prilagoditi, je nato v letih 2007 pa vse do 2010 zatresel neugoden tečaj dolarja, preusmeritev ameriškega trga na Kitajsko, ki je ponujala konkurenčnejše izdelke in gospodarska kriza. Hkrati so vse te lesarsko-pohištvene komplekse, ki so bili v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja postavljeni na obrobjih mest, slednja prerasla, njihova zemljišča so postala zanimiva za stanovanjsko gradnjo, trgovska središča in obrtne cone, zato je bilo marsikatero podjetje postopno poslano v stečaj ali likvidacijo, zemljišča pa prodana najboljšim ponudnikom. Tako, denimo, danes na območju nekdanjega Stola Kamnik stoji veliko nakupovalno središče, na območju Kli Logatec se je razrasla obrtno industrijska cona.

Na območju nekdanje Lesne - Tovarne ivernih plošč Otiški Vrh med domačini znane zgolj pod imenom Iverka, ki stoji le nekaj kilometrov od prostora za dražbo hlodovine, zdaj žalostno v stečaju samevajo objekti v lasti turškega podjetja, ki zemljišče prodaja, a, kot povedo domačini, zanj pričakujejo lastniki bistveno več, kot je kupec pripravljen odšteti, in kar štirikrat več, približno dvajset milijonov evrov, kot so sami odšteli pred leti.

Prepolovitev števila zaposlenih

Na propadanja omenjenih podjetij je, po besedah Milavca, v letu 2010 močno vplival tudi dvig minimalne plače. "Takrat se je število zaposlenih v pohištveni industriji prepolovilo, obenem so se težko prijavljali na javne razpise, saj je bilo merilo dodana vrednost na zaposlenega v predelovalni industriji, ki pa je v lesni in pohištveni industriji praviloma nižja. Možnosti za investiranje so bile močno zmanjšane in tako smo bili priča nemogočim kombinacijam, kar je povzročilo stečaj večine prej naštetih znanih podjetij. Leta 2010, ko je država spoznala, da bo brez ukrepanja ta industrija šla po poti tekstilne industrije, so se začele dogajati tudi pozitivne spremembe - Eko sklad je subvencioniral samo še leseno stavbno pohištvo, spremenjeni so bili kriteriji za javne razpise, spremenjena škodljiva zakonodaja za industrijske kurilne naprave … Leta 2015 pa je bil ustanovljen tudi Direktorat za lesarstvo na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport."

Ustanovljen je bil z namenom povečanja konkurenčnosti lesarske panoge, zagotavljanja primernega in stabilnega poslovnega okolja, vzpostavljanje in krepitev gozdno-lesnih verig, povečanja porabe in predelave lesa v Sloveniji v izdelke s čim višjo dodano vrednostjo.

Na omenjenem ministrstvu sicer objavljajo razpise za razdelitev sredstev v podporo lesarstvu (podatke za zadnjih pet let si lahko ogledate v zgornji tabeli, op. p.), vendar je dejstvo, da pri nas danes ni proizvajalcev ivernih plošč, ki so osnovni material pohištvene industrije, težava je tudi s proizvodnjo vezanih plošč. Na ministrstvu za gospodarstvo na vprašanje, zakaj v Sloveniji nimamo zadostne proizvodnje lesnih kompozitov, kot so iverne plošče, OSB plošče iz lesnih iveri, dolžinsko spojen konstrukcijski les in lamelirani lepljenci, pojasnjujejo, da je "ponovni zagon ali vzpostavitev predelovalnih kapacitet finančno zelo intenziven, saj je zaradi ekonomije obsega treba izvesti velika investicijska vlaganja". Dodajajo, da sami že nekaj let v razpisih za področje lesarstva dajejo proizvodnji lesnih kompozitov posebno težo prek ocenjevalnih meril, vendar so investitorji do tovrstnih investicij zadržani, tako zaradi zahtevanih visokih vlaganj kot močne konkurence. Tuje konkurence.

Slednje potrjujejo tudi v nekaterih podjetjih, ki potrebujejo omenjene kompozite. Primož Lušina, direktor Alplesa, enega naših največjih proizvajalcev pohištva, ki se je kljub številnim že omenjenim izzivom uspel prilagoditi zahtevam trga, je za N1 pojasnil, da je njihov glavni material oplemenitena melaminska plošča, ki je v Sloveniji nihče ne proizvaja že petnajst let – nazadnje jo je Lesna TIP Otiški Vrh. Po drugi strani približno 60 odstotkov polizdelkov kupujejo v Sloveniji, druge v tujini.

"Razlog je v specializaciji posameznih podjetij v tujini, ki nam nudijo usluge, pisane nam na kožo."

Tudi v Lumarju, ki gradi montažne hiše, direktor Marko Lukić pojasnjuje, da material nabavljajo v glavnem v tujini, kjer jim dobavitelji zagotavljajo tako ustrezne količine kot tudi cenovno ugodnejše pogoje. "Poleg tega v Sloveniji ni resne ponudbe konstrukcijskega lesa," poudarja in izpostavlja, da imajo tudi lastno podjetje, ki dela masivne lesene konstrukcije, s čimer pri nas orjejo ledino na področju proizvodnje masivnih lesenih sten.

Tako Milavec kot Lušina menita še, da slovenska lesnopredelovalna in pohištvena industrija ob težavah iz preteklosti in optimističnem okrevanju, ki ga je bilo zaznati pred epidemijo, zadnja leta težko konkurira tujim ponudnikom tudi zaradi visokih cen energije - to so morali plačati tudi tuji konkurenti, ki pa so bili zaradi pretekle dosledne državne politike bolj odporni - dviga minimalne plače in božičnice. To bi lahko v prihodnje, tako Milavec, še poslabšalo konkurenčnost, ki se je v zadnjih letih vendarle izboljševala.

Analiza pa: nižja produktivnost, nižja dodana vrednost, manj zaposlenih

V Analizi uspešnosti lesne industrije v Sloveniji in dejavnikov, ki nanjo vplivajo, ki so jo lani naredili in objavili v znanstveni reviji Les/Wood, dr. Tjaša Redek z Ekonomske fakultete v Ljubljani in dr. Leon Oblak ter dr. Miha Humar z Biotehniške fakultete v Ljubljani ugotavljajo, da je slovenska lesnopredelovalna panoga pomembna industrijska panoga, ki raste hitreje kot v povprečju panoga v EU, a se hkrati sooča z izzivi nižje produktivnosti in dodane vrednosti.

Lesna industrija, ki zajema predvsem proizvodnjo lesa in lesnih izdelkov ter proizvodnjo pohištva, k bruto družbenemu proizvodu prispeva okoli 1,7 odstotka. Od leta 2015 se je sektor proizvodnje lesa in lesnih izdelkov v EU v povprečju okrepil za 17 odstotkov, medtem ko se je v Sloveniji povečal za skoraj 40 odstotkov. A kot ugotavljajo avtorji raziskave, so prihodki na podjetje v Sloveniji v obeh sektorjih lesne panoge bistveno nižji kot v Avstriji, podjetja imajo manj zaposlenih (v lesnopredelovalni industriji je zaposlenih približno 12.700 ljudi, op. p.) in tudi dodana vrednost je bila leta 2022 nižja tako v Avstriji kot EU.

V letu 2022 je tako v proizvodnji lesa in lesnih izdelkov dodana vrednost na zaposlenega dosegla le 47 odstotkov avstrijskega povprečja in 78 odstotkov povprečja EU. To posledično omejuje rast konkurenčnosti in plač v panogi. Zato bi se, tako avtorji, v omenjenih industrijah morali spopasti z nekaj izzivi. Velikostna struktura – pri nas je veliko mikro podjetij – vpliva na vlaganja v raziskave, razvoj in digitalizacijo, za kar ta pogosto nimajo zadostnih sredstev, zato avtorji predlagajo združevanje podjetij, spodbujanje sodelovanja z raziskovalnimi institucijami, krepitev nemerljivih naložb in sistemski pristop k dvigu kompetenc in digitalni preobrazbi, brez česar bo sektor težko premostil razvojne omejitve in povečal svoj delež v gospodarstvu.

Avtorji so prepričani, da bo nekaj že izvedenih naložb v primarno predelavo lesa, še nekaj pa se jih načrtuje (že omenjena žaga za bukov les v Kočevski Reki, op. p.) zagotovo okrepilo konkurenčnost panoge. Pa vendarle bo treba "namesto, da tekmujejo predvsem s cenovnega vidika, oblikovati dolgoročne strategije razvoja produktov in storitev z večjo dodano vrednostjo. To pomeni tesnejše sodelovanje z oblikovalci, razvoj novih, funkcionalno izboljšanih lesenih izdelkov in certificiranje kakovosti, kar lahko upraviči višje cene na trgu." Prepričani so tudi, da pri prodiranju na tuje trge manjka trgovec, kot je bil v preteklosti Slovenijales.

Korak v pravo smer, vendar ...

Milavec tovrstne ideje označuje kot korak v pravo smer, vendar izpostavlja, da mora najprej država znižati obdavčitev dela, da bo podjetjem več dobička ostalo za investicije in razvojne dejavnosti, ker predvsem našteto dvigne produktivnost. "Lahko so to investicije v sodobno tehnologijo, vključno z roboti in s široko podprto digitalizacijo ter vključitvijo umetne inteligence. Lahko je to razvoj zahtevnejši novih izdelkov. Oboje pa mora biti pogosto podprto tudi z novimi poslovnimi modeli in z izobraževanjem ter motiviranjem zaposlenih."

Lukić meni, da bi država veliko naredila že, če bi z lastnim zgledom gradila javne institucije z lesom, hkrati bi morala resno začeti vlagati v lesno predelovalno industrijo, tako kot je pripravljena subvencionirati avtomobilsko industrijo pri nas. In ta sredstva, dodaja podjetnik, ne bi smela razdeljevati zelo razpršeno, saj na ta način ni mogoče vzpostaviti konkurenčne proizvodnje, ker majhna podjetja s sorazmerno majhno akumulacijo kapitala niso sposobna zagnati velikih in potrebnih investicij.